6 Zaključek

Kot iz podatkov raziskave vidimo, je pravilna naša trditev v uvodu, da računalnik oz. IKT že imata svoje mesto v našem izobraževalnem sistemu, v nekaterih šolah in izobraževalnih stopnjah bolj, v drugih manj uspešno.

Če naš povzetek pričnemo z strojno opremo smo videli, da se večina šol odloča za lasten nakup računalnikov, le malo pa uporablja možnosti izposoje. Iz prikazanih rezultatov naše raziskave in analize stanja zgodnjih raziskav (1985, 1987, 1988, 1990), lahko vidimo tudi trend osnovnih šol na tem področju, obenem pa lahko izluščimo nekaj pomembnih podatkov za določanje stopnje razvitosti Slovenije (npr. glede države EU) na tem področju, in sicer: skupno število računalnikov, število računalnikov na šolo in število učencev na računalnik. Za razvojno obdobje od 1985 2011 nam te podatke kaže tabela 91.

Tabela 91: Primerjalni podatki za osnovne šole

Videli smo, da se stanje nabave na osnovnih šolah spreminja, in da trend nabave kaže večjo pogostost nabave zmogljivejših PC računalnikov, toda v nadaljnjem obdobju bomo morali vedeti, kako in kam tudi s starimi, manj zmogljivimi računalniki (Pentium II in Pentium III). Taki računalniki se v prehodnem obdobju lahko koristno upo¬rabljajo na osnovnih šolah na več področjih kot npr.: za izvajanje interesnih dejavnosti v programiranju na razred¬ni in predmetni stopnji (MSLOGO, QBASIC…), na področju uporabe računalnika pri pouku na razredni in predmetni stopnji (npr. uporaba manj zahtevnih "žepnih programov", shareware programov..), na področju uporabe računalnika v eksperimentalnem delu nara¬voslovja in tehnike (meritve z računalnikom, krmiljenja naprav...), na področju spoznavanja osnovnih zakonitosti računalniško podprtih krmilij in osnov robotike v naravoslovju in tehnični vzgoji itd.

Gotovo pa je potrebno posvetiti še večjo pozornost možnostim organi¬zirane nabave računalnikov za osnovne šole. Že leta 1992 smo v takratni analizi zapisali, da ker finančna sredstva ne kažejo na možnosti hitrih sprememb v zagotavljanju ustreznejših razmer za šolsko delo, bi v prvem - prehodnem obdobju kazalo uporabiti centralizirani eksperimentalni pristop k opremljanju osnovnih šol; to pomeni izbrati in v popolnosti opremiti določeno manjše ali večje število šol, na katerih se skoncentrira ustrezna aparaturna oprema, programska oprema, didaktična oprema in kadri za izvajanje, izobraževanje učiteljev, svetovanje in razvojno razis¬kovalno delo. Predlagali smo, da naj bi izvedba potekala v več fazah, in sicer:

1. faza: regionalni pristop, 2. faza: občinski pristop, 3. faza: združenja šol v občini in 4. faza: frontalna oprema vseh šol.

Tudi po frontalni opremi vseh osnovnih šol bi kazalo zadržati vsaj regijske centre (bolje občinske centre), ki bi skrbeli za povezavo med osnovnimi šolami in kadrovskimi šolami, raziskoval¬nimi institucijami, institucijami oblasti itd. ter predvsem skrbeli za šole prepotrebno servisno (aparaturna, programska in didaktična oprema), izobraževalno in svetovalno dejavnost. Za koordinacijo in izvajanje skupnih aktivnosti bi skrbel Zavod RS za šolstvo oz. Ministrstvo za šolstvo in šport z ekspertno skupino (npr. člani sedanjega programskega sveta oz. skupine).

Drugi pomemben problem, ki ga je pokazala raziskava in primer¬jalne analize Zavoda RS za šolstvo je vsekakor pomanjkanje ustrezne izobraževalne programske opreme, kar je gotovo eden izmed pomembnih vzrokov, da se računalnik v osnovni šoli dokaj malo uporablja pri pouku in več za izvajanje fakultativnega pouka, interesnih dejavnosti računalništva in drugih spremljevalnih aktivnostih šole. To dejstvo se vse bolj povezuje z vprašanjem izkoriščenosti računalnikov (ekonomski kriterij), ki je v takem primeru navadno dokaj nizka, s tem pa nadaljnja utemeljenost nabave nove aparaturne opreme bolj vprašljiva.. V razvitejših deželah je na tem področju povsem drugače: izobraževalne programske opreme je zelo veliko, tako da učiteljem in šolskim ustanovam predstavlja največji problem predvsem izbira najustreznejšega programa oz. programskega paketa. Nekateri trdijo, da je tam kar 90 95% izobraževalne pro¬gramske opreme slabe. V takih deželah pa je dobro razvit evalvacijski sektor; tako so npr. zato v ZDA že v zgodnjih letih uporabe računalnika v izobraževanju organizirali posebne skupine, ki so preverjale izobraževalno programsko opremo, jo ocenjevale in nato v revijah in katalogih podajale osnovne opise, ocene, mnenja ustreznosti in področij uporabe itd.; ti podatki so učiteljem služili pri izbiri ustreznih programskih paketov in lažji pri¬pravi učnih ur. Tak sistem ocenjevanja poteka še sedaj, le da so ga ustrezno dopolnili (ocenjevalni testi, ocenjevalne liste, recenzije v revijah, katalogi izobraževalne programske opreme, demonstracije, demonstracijski– CD - DVD, Internet...). Ocenjevanje poteka na več nivojih, in sicer:

• recenziji izdajatelja,
• oceni kritikov v programsko izobraževalno orientiranih revijah,
• ocenjevanju v združenjih uporabnikov (učiteljev),
• demonstraciji na konferencah, seminarjih, delavnicah itd.,
• oceni centrov, ki so jih ustanovile šolske oblasti ( pri nas bi to lahko bili npr. regijski centri za izobraževalno tehnologijo ali OE Zavoda RS za šolstvo...).

Vsi programi so v svetu opremljeni še z obvezno didaktično opremo (ang. courseware), ki učitelju olajša delo pri uporabi programa in pri pripravi ter izvedbi učne ure z računalnikom.

V nizu problemov, ki so vezani na čim uspešnejšo uporabo računalnika in izobraževalne programske opreme, so tudi posred¬niki oz. založniki le te. Oglejmo si nekatere, za svetovne razmere značilne posrednike izobraževalnih programov:

• Založniške hiše oz. založniki, ki si običajno zagotovijo programsko opremo na sledeče tri načine: z lastno izbiro izobraževalnega problema in lastno izdelavo programa, s sodelovanjem in napotki učiteljev pri izbiri problema in izdelavi programa (izdelava scenarija...) in z nakupom narejenih programov s strani posameznikov ali programerskih skupin.
• Programska oprema, ki je v javni uporabi in je dosegljiva brez ali z manjšo finančno nadoknado.
• Individualna izdelava programske opreme (npr. izdelajo učitelji, zunanji sodelavci, učenci itd.), ki ne gre skozi recenzijske postopke, in ki si jo učitelji medsebojno izmen¬jujejo (t.i. "žepni" programi).
• Internet (ponudba, preizkus in prodaja).

Motivacija za izdelavo programske opreme je povsem ekonomske narave, tržno zasnovana in zelo vzpodbujana s strani državnih organov izobraževanja; omenjene ocenitve skrbijo za selekcijo, kvaliteto, pa tudi za obveščanje in svetovanje učitelju. Programe kupujejo šole navadno v več izvodih, tako da so na razpolago učiteljem in učencem (izposoja v medioteki šole ali regijskem centru za izobraževalno tehnologijo).

Podobne razmere bo potrebno vzpostaviti tudi pri nas, tako da bo predvsem dovolj ustrezne izobraževalne programske opreme, in da bosta učitelj ali učenec imela čim manj problemov pri izbiri in uporabi programske opreme za izvajanje pouka z računalnikom. Ni dovolj le objavljanje razpisov za izobraževalno programsko opre¬mo, potrebne so ustrezne aktivnosti za vzpodbuditev izdajatelj¬skih hiš, skupin in posameznikov, da bodo motivirani za izdelavo le te, tržna in seveda pedagoško strokovna verifikacija pa naj skrbi za kvaliteto. Že omenjeni regionalni centri bi imeli v procesu ocenjevanja, svetovanja in tudi izposoje pomembno vlogo.

Seveda pa je v zadnjem obdobju pomembno mesto za to (in za mnogo drugih izobraževalnih dejavnosti) tudi uporaba Interneta. Tretji pomemben problem, ki ga je obravnavala in pokazala razis¬kava, je ustreznost usposobljenosti kadrov za izvajanje pouka računalništva in uporabe računalnika pri pouku. Tako kot ugotavlja večina raziskav v svetu, ugotavljamo tudi mi, da sicer število usposobljemih učiteljev na osnovnih šolah raste, toda še vedno je premajhno.

Četrti pomemben problem, ki ga je pokazala raziskava je specialno didaktična problema¬tika uporabe računalnika v izobraževanju. Večina avtorjev raziskav tega področja v svetu poudarja premajhno raziskovalno us¬merjenost na področje specialne didaktike pouka računalništva in še posebej uporabe računalnika pri pouku. Ta deficit je izrazi¬tejši v deželah v razvoju, čeprav prav te dežele zaradi svojih družbeno ekonomskih razmer ne morejo kar slepo slediti izvedbenim in specialno didaktičnim rešitvam razvitih dežel (lahko so jim le koristen vzgled v iskanju lastnih rešitev). Ni nova teza, ki pravi : vse dežele si morajo zgraditi lastnim družbeno ekonomskim razmeram prirejen načrt uvajanja računalnikov in sodobne informacijske tehnologije v svoje izobraževalne sisteme; pomemben element le teh mora biti lasten razvoj specialnih didaktik pouka računalništva in še posebej uporabe računalnika pri pouku.

Namen programa Informatizacije SLO šolstva je zvišati raven informatizacije našega šolstva in s tem pomembno doprinesti k učinkovitejši, sodobnejši didaktično utemeljeni opremi šol s sodobno informacijsko tehnologijo, ustvariti sistem usposabljanja učiteljev in učencev za uporabo te tehnologije in podpreti prenovo učnih načrtov za uveljavljanje informacijskih tehnologij v sodobni šoli. Obdelani podatki, ki smo jih dobili v globalu potrjujejo omenjeno programsko in akcijsko usmerjenost tudi v praksi, toda v celoti nas ne zadovoljujejo, saj kažejo, da omenjena, dokaj draga oprema šol še ni najustrezneje izkoriščena. Vidimo, da je neposredna uporaba računalnika (pri pouku) dokaj nizka (najvišja pogostost na 25% deležu - izkoriščenost uporabe računalnikov na tem področju je 25%) in to še posebej na mestnih in primestnih šolah. Zanimivo (v negativnem smislu) je, da 18 (6.5%) šol v SLO računalnikov pri pouku sploh ne uporablja. Nekoliko bolje je pri izkoriščenosti računalnikov za pripravo na pouk (posredna uporaba), kjer zasledimo najvišjo pogostost pri 50% deležu izkoriščenosti opreme. Rezultati raziskave kažejo tudi, da je izkoriščenost oz. zasedenost računalniške učilnice v dopoldanskem času precej večja od popoldanske; tako ima kar 73.2% osnovnih šol v Sloveniji računalniško učilnico v popoldanskem času izkoriščeno le med 0 - 25%. Na tem področju "prednjačijo" podeželjske in primestne šole.

Splošna izkoriščenost računalniške tehnologije v šolah je dokaj povprečna; večina šol izkorišča računalniško tehnologijo z deležem okoli 50%, pri tem pa je ta tehnologija v splošnem nekoliko bolje izkoriščena v mestnih in velikih šolah (več odgovorov med 50% in 75%), ne moremo pa govoriti o velikih prednostih.

Iz raziskave pa je razvidno vsaj eno zelo pozitivno dejstvo, to je, da je v večini večji del (75% delež) računalnikov, ki jih šole imajo, na razpolago izključno učencem v vseh testiranih oblikah, torej pri rednem pouku, pri interesnih dejavnostih in v prostem času. Prav slednja kategorija (prosti čas) pa nas je razočarala, saj podatki kažejo, da kar 1/3 slovenskih osnovnih šol (ne glede na stratum) ne daje računalnikov učencem na razpolago tudi v prostem času, oziroma, da ima okoli 65% šol v prostem času izkoriščenost računalnikov med 0% in 25%! To vsekakor ne kaže na ekonomičnost in didaktično ustrezno izrabljenost te najsodobnejše izobraževalne tehnologije, za kar je kriva tudi strategija informatizacije SLO šol, ki premalo povdarja in se trudi za redno in dodatno didaktično usposobljenost in predvsem motiviranost in prepričanje učiteljev o pomembnosti uporabe te tehnologije na vseh predmetnih področjih osnovne šole. Pomembno ni le zagotoviti ustrezno programsko in strojno opremo, najpomembneje je ustrezno usposobiti in motivirati učitelje! Šola živi in umre z učiteljem; to še posebej velja za področje informatizacije!